Vrtnica brez trnov


Tistega dne, ko je Jakob postal postaven mladenič, je starše vprašal, ali mu dovolijo, da odrine sam v svet. Seveda sta starša privolila; dala sta mu celo mošnjo denarja in nekaj hrane za na pot. Nato pa sta se prisrčno, vendar s težkim srcem od njega poslovila. Tako se je Jakob odpravil na pot. Prehodil je mnogo gora in zelenih dolin, videl je premnoge vasi in mesta.
Kar nekaj mesecev je že bil na poti, ko je v daljavi zagledal nekakšne stolpe, ki so se bleščali v soncu. In, ker je bil zelo radovedne narave, ga je seveda zelo zanimalo, kaj bi ti stolpi lahko bili. Zato je pospešil svoj korak, da bi čim hitreje prišel do njih.
Ko je prišel bližje, je videl, da stolpi pripadajo čudovitemu gradu, ki ga je obdajal visok zid. Vrata v zidu so bila iz čistega zlata, zlate pa so bile tudi strehe in kupole stolpov, ki so se bleščale v soncu. Pred obzidjem se je raztezal ogromen, prelep vrt, kjer so rastle najlepše in najbolj redke cvetlice na svetu. Jakob tako čudovitih cvetlic še nikoli ni videl. Usedel se je na kamen in pustil, da so ga barve cvetlic popolnoma prevzele. Ko je takole sedel, je v enem izmed stolpov ura odbila dvanajst. Nato so se odprla zlata vrata in skoznje je stopila prelepa princesa. Sprehajala se je po vrtu in Jakob z nje ni mogel odvrniti oči. Ko se je ponovno oglasila ura in odbila eno, je princesa izginila skozi zlata vrata.
Jakob si je močno želel, da bi ponovno videl princeso. V bližini si je poiskal prenočišče in zgodaj naslednjega jutra poiskal isti kamen, se usedel nanj in čakal, da se prikaže princesa. Ko je ura odbila dvanajst, je skozi vrata stopila princesa in Jakob je čutil, kako ga je njena lepota popolnoma očarala. Čisto pri miru je sedel na kamnu, dokler ni princesa ponovno izginila skozi zlata vrata. Jakob jo je hotel še enkrat videti, zato je splezal na zid, ampak princesa je že vstopila v grad. Ko je Jakob takole zamišljen sedel na zidu, je mimo prišla starka.
»Kaj pa ti tako strmiš v zrak? Ali nimaš kaj boljšega za početi?« ga je vprašala. »Tamle, na robu gozda, leži snop suhih vej. Prestara sem, da bi ga sama šla iskat. Bi ti to storil zame?« Jakob je splezal z zidu. Rade volje je pomagal, zato je šel iskat težek snop suhih vej in ga nesel v starkin dom.
»Zelo prav bi mi prišla pomoč nekoga takšnega, kot si ti. Ali ne bi prišel k meni v službo?« ga je vprašala. Jakob pa je odgovoril: » Videl sem princeso, ki vsak dan pride skozi zlata vrata in se sprehaja po cvetličnem vrtu. Tako prelepa je, da bi bil najraje vedno v njeni bližini. Morda bi pa lahko stopil v njeno službo, samo ne vem, kako naj to storim. Starka je zmajala z glavo in odgovorila: »Če mi pomagaš sedem dni, potem ti povem, kaj moraš storiti.«
Tako je Jakob sedem dni pomagal starki pri delu. In vsak dan ob dvanajsti uri je odšel k cvetličnemu vrtu, da bi videl prelepo princeso. Ko je minilo vseh sedem dni, je starka Jakobu povedala, da je bila princesa prepričana, da ima najlepši vrt na svetu. Nekega dne pa je izvedela, da nekje daleč, daleč proč raste cvetlica, ki je ona nima v svojem vrtu. To je bila vrtnica brez trnov. Princesa si je te cvetlice tako močno želela , da je obljubila, da se bo poročila s tistim, kateremu bo uspelo cvetlico najti in ji jo prinesti.
»Jaz bom poskušal najti vrtnico brez trnov,« je rekel Jakob, » in, ljuba starka, ali mi ti pri tem ne moreš pomagati?«
»Nedaleč od tod, na drugi strani gozda, živi moja sestra. Pojdi k njej, ji povej, da te pošiljam jaz in jo vprašaj za nasvet. Mogoče ti bo ona znala pomagati.«
Ta dan je šel Jakob še enkrat k cvetličnemu vrtu, da bi videl princeso. Potem pa se je podal na pot, da bi poiskal starkino sestro. Bilo je že pozno zvečer, ko je prišel do njene kočice. Potrkal je in vstopil, izročil pozdrave starke njeni sestri in jo vprašal za nasvet. Stara ženica je odgovorila:« Na robu gozda leži težak snop suhih vej. Prestara sem, da bi ga sama šla iskat. Bi ti to storil zame?«
Jakob je rade volje pomagal, zato je šel iskat težek snop suhih vej in ga prinesel starki. Potem je stara ženica rekla: »Če ostaneš sedem dni pri meni in mi pomagaš pri delu, ti bom pomagala.« Ko je minilo vseh sedem dni, je starka Jakobu rekla:« Poslala sem sporočilo moji najstarejši sestri. Sestra živi na drugi strani gora. Pojdi k njej; ona ve, kaj moraš narediti, da boš našel vrtnico brez trnov.«
Jakob se je poslovil od starke in vzel pot pod noge. Proti koncu dneva je prišel na cilj. Potrkal je in vstopil, izročil pozdrave starke njeni sestri in ji povedal zakaj je prišel. Starka je odgovorila:« Ob vznožju gore leži težak snop suhih vej. Prestara sem, da bi ga sama šla iskat. Bi ti to storil zame?«
Jakob je rade volje pomagal, zato je šel iskat težek snop suhih vej in ga prinesel starki. Potem je stara ženica rekla: » Če ostaneš sedem dni pri meni in mi pomagaš pri delu, ti bom pomagala.
Ko je minilo vseh sedem dni, je starka Jakobu rekla:«Pojdi v smeri, kjer vzhaja sonce. Naletel boš na belo golobico. Ona pozna pot do travnika, kjer raste vrtnica brez trnov.«
Jakob se je poslovil od starke in vzel pot pod noge. Po nekaj urah hoje, je naenkrat opazil belo golobico, ki je sedela v drevesni krošnji. Medtem, ko je premišljeval, kako naj ujame belo golobico, je ta rekla:« Prosim, ne poskušaj me ujeti, kajti jaz sem doma v prostranstvih neba in kraljestvu vetra. Če me pustiš na svobodi, ti bom pokazala pot do kraja, kjer raste vrtnica brez trnov.
Dolge dneve sta skupaj potovala, pri čemer je golobica letela pred Jakobom in mu tako kazala pot. Če se je Jakob utrudil, se je golobica usedla na vejo bližnjega drevesa in počakala, da si je mladenič odpočil. Končno sta prišla do reke in golobica je Jakobu rekla, da mora na drugo stran. Tam se namreč razteza travnik, kjer raste vrtnica brez trnov. Na drugo stran reke je vodil star in razmajan mostič. Previdno je Jakob stopal po mostu, pri tem pa mu je glasno škripalo pod nogami. Ko je prišel na drugo stran, je videl nešteto prelepih cvetlic, ki jih še nikoli ni videl.
»Našel si, kar si iskal,« je rekla bela golobica, potem pa se je dvignila visoko v nebo in Jakobu je kmalu izginila izpred oči.
Jakob je pozorno preučeval cvetlice in ugotovil, da zares spominjajo na vrtnice. Le precej večje so bile in njihova stebla niso imela trnov. Previdno je odtrgal eno cvetlico. Sedaj je želel čim hitreje spet priti do zlatega gradu, kjer je živela princesa. Ampak, ko je prišel do mosta, je opazil, da se je ta porušil. Tako je moral prehoditi velik kos poti, da je prišel do trdnejšega most. Ko je končno prišel na drugo stran reke, je opazil, da je cvetlica izgubila svojo svežino. Še hitreje je začel hoditi. Sploh si ni privoščil nobenega počitka. Ampak cvetlica je že povesila svojo glavo. Ko je končno prišel v bližino zlatega gradu, so odpadli vsi cvetni listi. Pri zidu je stala starka in ga čakala. Vprašala je:« In, si našel, kar si iskal?«
»Sem, ampak cvetlica je na žalost popolnoma uvenela. Moja pot je bila zaman.« Je obupan odgovoril Jakob.
»Nobena pot, ki jo prehodi človek, ni zaman. Če le prideš do konca,« je rekla starka. »Poglej. Na steblu vidim tri žepke. Notri so semena. Dobro jih varuj. Morda ti bo iz njih uspelo vzgojiti novo rastlino. Če stopiš k meni v službo, potem lahko na mojem vrtu preizkusiš svojo srečo.«
Tako je Jakob ostal pri starki in ji pomagal pri težkem delu. Na vrtu pa je pripravil cvetlično gredico, v zemljo položil semena in jih skrbno zalival. Naslednjo pomlad, so iz zemlje pokukali prvi nežni listki. Drugo pomlad so listki zrastli v veliko, močno rastlino, tretjo pomlad, pa je rastlina naredila popek. Jakob je bil strašansko vesel, kajti njegov trud ni bil zaman. Poslovil se je od starke in odšel na grad.
»Rad bi videl kralja,« je rekel vratarju, ki ga ni hotel spustiti v grad. Ta se je zasmejal in rekel:« Veliko jih hoče h kralju, vendar jaz ne smem kar vsakogar spustiti k njemu.«
Vendar Jakob ni odnehal . Vratarju je povedal, da ima pri sebi eno zelo posebno cvetlico, ki je ni moč najti nikjer v kraljestvu. Tedaj ga je stražar spustil v grad, služabnik pa ga je peljal pred kralja.
Ko je kralj videl cvetlico, je takoj ukazal poklicati princeso. Jakob je pokleknil pred princeso in rekel:« Tu je vrtnica brez trnov. Našel sem jo v daljni deželi in jo prinesel vam.«
Princesa si je iz vseh strani ogledala cvetlico, ponudila Jakobu roko in rekla:« Tebi je uspelo to, kar mnogim ni. Zagotovo te je stalo veliko truda.« Nato so pripravili poročno slavje in Jakob se je poročil s princeso. Vrtnico brez trnov so posadili v cvetlični vrt pred gradom in vsako leto je rastla in se razmnoževala. Mnogo let je vrtnica brez trnov smela rasti samo v princesinem vrtu, toda danes raste v premnogih vrtovih okoli hiš. Vsako pomlad razpre svoje čudovite cvetove. V naši deželi se vrtnica brez trnov imenuje potonika.

avtor: Christine Kutik

Otrok je preteklost v nas. Otroci so naša prihodnost. Da bi počastili svojo preteklost in ustvarili lepšo prihodnost,
v sedanjosti trenutka, s spoštovanjem in ljubeznijo poskrbimo za naše otroke.