Zgodba o barvah

Ko je prišlo prvo poletje na Zemljo, je bil to čas, da vse stvari na njej dobijo svojo barvo. Mati Zemlja, stvariteljica vseh živih bitij, je to nalogo zaupala Mavrični vili.

Vsi na Zemlji so komaj čakali na svojo barvo, najbolj neučakan pa je bil paradižnik: 'Oh, upam da dobim rdečo barvo' se je prvi oglasil. Mavrična vila mu je odgovorila: 'Seveda, moj dragi paradižnik, rdeča barva se bo prav lepo podala k tvoji ognjevitosti.'
'Jaz pa hočem oranžno' se je druga oglasila buča. In ker je Mavrična vila imela dobro srce, je buči podarila oranžno barvo, kot si je želela.
'Upam, da dobim rumeno ', si je zaželela limona. Mavrična vila jo je uslišala, in tako je limona postala rumena.
'Oh', je rekla trava, 'jaz pa hočem zeleno barvo'. Mavrična vila ji je odgovorila: 'Da, draga trava, ti dobiš zeleno barvo, s katero boš pomirjla poglede prav vseh bitij, ki živijo na Zemlji'.
Tako nebo kot tudi jezero sta si zaželela modre. 'Če dobim modro barvo', je reklo nebo, 'bom podaril nekaj svoje barve vsem vodam na Zemlji'. Mavrična vila je nebu zares podarila modro barvo, ki je nato sijala na vse vode tega sveta.
Modri glavinec je potožil: 'tudi jaz si želim imeti modro barvo'. Mavrična vila se je nasmejala in odgovorila: 'Ne bodi žalosten. Imam zelo posebno temno modro barvo zate. Imenuje se indigo'.
Nato se je oglasila še perunika: 'Prosim, imam lahko vijolično?' 'Seveda lahko, moja draga perunika…'

Bilo je čudovito poletje. Vsi so bili oblečeni v svoje lepe barve. Toda nato je prišla zima in z njo sneg. Ker pa poleti nihče ni mislil na sneg, je le ta ostal brez svoje barve. Odpravil se je po svetu, da si jo poišče. Vprašal je peruniko za njeno vijolično. Vprašal je modrega glavinca za njegovo indigo. Vprašal je nebo za njegovo modro. Vprašal je travo za njeno zeleno. Vprašal je limono za njeno rumeno. Vprašal je bučo za njeno oranžno. Vprašal je paradižnik za njegovo rdečo. Nobeden ni bil pripravljen dati snegu svoje barve.

Nekega dne je sneg zagledal malo belo rožico, ki je plesala v vetru. 'Lahko dobim malo tvoje bele barve?' jo je vprašal. 'Da, seveda jo lahko dobiš', je odgovorila mala rožica, 'kar vzemi jo malo iz mene'. In če zelo dobro pogledaš to rožico, lahko vidiš, da na njenih lističih še danes manjka nekaj bele barve.
'Ker si bila tako prijazna, da si mi dala tvojo barvo', je rekel sneg, 'boš ti prva rožica, ki bo vsako leto prikukala izpod mojega snega in imenovala se boš zvonček'.

Prevod in priredba iz angleškega jezika, avtor neznan