Zakaj samo ena punčka...

Karkoli v trgovini z igračami primem v roke, je ožigosano z nalepko `made in China´. No, skoraj vse. Živimo v času prevlade poceni in nekvalitetne `kitajske robe´. In bolj, ko se obdajamo z nekvalitetnimi materialnimi dobrinami, bolj nekvalitetno postaja naše življenje.

Čeprav bi se večina z mano strinjala glede kvalitete oz. nekvalitete plastičnih igrač, pa so le redki tisti, ki dejansko živijo to, v kar so prepričani. Čudno, kajti že vrabci na strehah čivkajo, kako so igrače iz plastike, predvsem tiste iz mehke plastike, škodljive. Kljub temu jih je moč najti v večini slovenskih kopalnic, kjer veselo čofotajo dojenčki in cuzajo luškane rumene račke, `made in China´, s tem pa goltajo strupene kemikalije, s katerimi so bile obdelane omenjene račke. Čeprav so račke strupene, so vsaj poceni, a ne!

Pa so plastične igrače, made in China, res tako poceni? Hudiča, ne! Prvič, kupimo jih veliko preveč (ah, saj 5 eurov ni nič, pa daj še to v košarico) in s tem zapravljamo svoj dragoceni denar. Kar je še hujše, plačamo jih tudi s še bolj dragocenim zdravjem svojih otrok, fizičnim in čustvenim in posledično tudi s svojim. Samo problem je v tem, ker tega dejstva ni tako lahko opaziti; razen seveda, če bi otrok relativno kmalu po stiku z igračo, recimo, dobil kožne izpuščaje. Izpuščaji so namreč konkretno, fizično zelo očitni in jih ni moč spregledati. Kaj pa posledice na čustveni ravni? Vzroki za le-te so veliko bolj subtilni in jih ne moremo pripisati zgolj vplivu poceni kitajske robe (čeprav ga nikakor ne smemo zanemariti). Pri tem igrajo vlogo tudi drugi faktorji modernega načina življenja.

Starši, učitelji, otroški psihologi….. opažamo, da je vedno več otrok nemirnih, ali celo neobvladljivih, raztresenih, ima težave s koncentracijo…., narašča pa tudi hiperaktivnost. Ampak, ali je to čudno? Ne sploh ne, pri takšni oblici zunanjih dražljajev, ki so jih deležni naši otroci! Nenehni slušni in vizualni dražljaji televizije, računalnika, radia, neštetih revij s kričečimi slikami, preštevilnih igrač…. Preobložene police v supermarketih s tisoč in eno vrsto npr. kosmičev ali pa frutkov, po katerih segajo male ročice. Mami tooooo….., mami lej to bi…., o, lej kaj pa to…, a ne bi raje to…. No, podoben scenarij se odvije tudi v `supermarketih´za igrače. Mami seveda veselo nakupuje in ta `supermarket´ se nato preseli v otroško sobo.

Preveč igrač, preveč igrač, preveč igrač…. Čeprav vsi tako veselo nakupujemo igrače, pa se kdo sploh vpraša kakšen je namen igrač? Se, ampak smo redki.

Zakaj otroku kupiti igračo? Morebitni odgovori: Otroci se pač morajo igrati. Zato, da mi neha težiti. Joj, če so pa tako luškane. Ja, otrok z njimi razvija svojo ustvarjalnost. Pač, otrokom se kupi igrače. Zato, da prijetno preživlja dneve….

Oziroma, kakšen je namen igrač? Da bi lahko odgovorili na to vprašanje, se moramo najprej zavedati, kako velik pomen ima igra za otrokov razvoj. O pomenu igre si lahko preberete tukaj. In ko se zavedamo ključnega pomena igre za otrokov razvoj, mu lahko pomagamo tako, da mu priskrbimo `material´ s katerim se bo lahko igral.

Igrača je tako rekoč lahko karkoli. Od kamenčkov, do kartonskih škatel, kosov blaga, blazin, stolov…. Pravzaprav so to najboljše igrače, ki otroku puščajo svobodo, saj ga s svojo obliko minimalno omejujejo pri igri. Kosi blaga postanejo prelepe obleke, stoli v vrsti se spremenijo v vlak, velika kartonska škatla pa z malo dodelave postane prijetna hišica. Tako otrok `nehote´ tenira svojo sposobnost domišljije in ustvarjanja.

Poleg ustvarjalnosti, se otrok preko igre uči odnosa do soljudi, do drugih živih bitij. Igrače, ki mu pri tem najbolj pomagajo so, v prvi vrsti, punčka in plišaste igračke v obliki živali; medvedki, zajčki, psički… Ko punčko umiva, preoblači, daje spat, pelje na sprehod, se z njo pogovarja, se otrok `nehote´uči odnosa do drugih ljudi. Bolj, ko je njegova pozornost usmerjena zgolj v eno punčko, bolj se poglablja njegov odnos do nje. Če pa ima otrok preveč igrač, je njegova pozornost razpršena in njegov odnos do punčke ostaja površinski. Če otrok preko igre ne izkusi globine in intenzivnosti odnosa, bo v življenju težje vzpostavil pristne, globoke odnose z drugimi ljudmi. To seveda ne pomeni, da mora imeti otrok zgolj eno igračo. Ne seveda ne, število igrač pa mora vendarle biti omejeno.

Poleg tega preveč igrač preprečuje otroku, da uspešno usmeri svojo pozornost na samo eno igračo oz. temo, ki se jo `hoče igrati´. Namesto tega njegova pozornost nenehno bega z ene igrače na drugo in v njem povzroča nemir in raztresenost. Otrok se bo veliko lažje odločil s čim se bo igral, če bo njegova izbira omejena. In s tem ko se otok intenzivno in zatopljeno igra z eno ali nekaj igračami, `nehote´vadi tudi sposobnost koncentracije.

Sposobnost koncentracije, sposobnost globokih, pristnih odnosov, sposobnost ustvarjati in sposobnost odločiti se, so tisto, kar otroci potrebujejo za izpopolnjujajoče življenje, česar pa nemirni, raztreseni, hiperaktivni otroci, ki jih je danes vse več, ne posedujejo. Z zavestnim in modrim izborom igrač lahko pripomoremo k optimalnemu razvoju otroka.

Za konec pa še to. Prav fascinantno je opazovati otroka pri igri! Ko opazuješ igro otroka, se pred teboj odpre njegov notranji svet. Spoznaš, kaj se v njem dogaja, kakšne težave ga tarejo, česa ne more razumeti in obratno, kaj mu je všeč, česa se veseli…. Bolj, ko poznamo svojega otroka, bolj mu lahko pomagamo na njegovi življenjski poti. Zato….vzemimo igro resno!