Socializacija

Mnogi starši dajejo socializaciji zelo velik, če ne ključen pomen pri vzgoji svojih otrok. Po njihovem sta za socializacijo otrok nujno potrebna obisk vrtca in šole. Pa je res socializacija nekaj, kar si otrok pridobi le v vrtcih in šolah. Ker se mi je stvar zdela preveč poenostavljena in ker sem jo sama nič kolikokrat slišala zaradi te `slavne´ socializacije – moja hči namreč ne hodi v vrtec- sem se sama podala v raziskovanje le-te. Dobila sem namreč občutek, da večina staršev, katerih usta so polna `takšnih ali drugačnih socializacij´, sploh ne vedo o čem pravzaprav govorijo. Torej, začnimo z definicijo socializacije oz. s tem kako stroka pojmuje socializacijo.
Socializacija je zapleten proces vključevanja človeka v družbeno- kulturno okolje v katerem se je rodil in lahko poteka samo takrat, ko je posameznik v stiku oz. interakciji z drugimi ljudmi. V tem procesu posameznik razvija osebnost in biološke lastnosti, ki so mu bile dane. Socializacijo strokovnjaki delijo na tri faze: 

1. Primarna socializacija
….se začne takoj po rojstvu posameznika, njen nosilec pa so starši oz. ožja družina otroka. Traja nekje do 5.-7. leta starosti, ko je otrok zrel za vstop v šolo. V tej fazi se otrok uči obvladovanja telesnih potreb in spretnosti, intenzivno se uči govora, navezuje čustvene stike s starši, na bolj subtilnem nivoju pa spoznava tudi temeljna družbena pravila in preko staršev ponotranja družbene norme in vrednote. 

2. Sekundarna socializacija
….nastopi, ko otrok doseže starost od 5.-7. leta. Takrat otrok že obvlada osnovne družbene in kulturne pojme. Za to fazo je značilno intenzivno šolanje v izobraževalnih institucijah, ki otroku poglobljeno in sistematično posredujejo kulturo družbene skupnosti katere del je. V tej fazi otrok spoznava tudi različne vloge in situacije, ki mu jih prinaša življenje. 

3. Terciarna socializacija (o njej je le malo govora)
….traja od obdobja adolescence. Zanjo je značilno, da posameznik ne ponotranja več tistega, kar mu nudi okolica in na podlagi že privzetih vzorcev sam začenja oblikovati svoj življenje (poklic, partnerstvo, družina)

Teh nekaj besed o socializaciji me je prepričalo, da moja hči ne trpi nikakršne škode zaradi tega, ker ne hodi v vrtec. Ravno nasprotno, pa so mnogi malčki, ki morajo z letom in pol v institucionalizirano varstvo (vrtec), zelo prikrajšani za primarno socializacijo, ki mu jo lahko nudijo predvsem starši. V najzgodnejšem otroštvu posameznika se tvori osnova za njegovo kasnejše delovanje in bivanje. Ta osnova se ustvarja s čustvenim navezovanjem otroka na starše, predvsem mater, kar mu kasneje daje zaupanje in stabilnost v življenju, zdravo samozavest, ki jo človek potrebuje za izpopolnjujoče življenje na vseh področjih. V tem najzgodnejšem obdobju predstavljajo za otroka starši celoten svet. Če proces navezovanja ne poteka tako, kot je treba, torej je moten ali pa ga sploh ni, potem bo prišlo do motenj tudi kasneje v otrokovem razvoju. Predvsem prva tri leta so ključnega pomena. Takrat so prisotnost in bližina staršev, njihova ljubeča pozornost in primerno usmerjanje še posebej pomembni. 

Lahko bi rekli, da je družina nekakšno `vzrejališče´ odraslih prihodnosti. Bolj ko so socializirani starši, večjo vlogo igrajo pri socializaciji otroka. Osnova za dobro socializacijo so ljubeči, dovzetni starši (ki znajo pravilno reagirati na otrokovo početje in počutje…), ki nudijo otroku občutek varnosti, da se le-ta lahko varno naveže nanje (basic trust). Kvaliteta odnosa `otrok- starši´ in kvaliteta odnosa `starši- otrokovi bližnji´, je pomembna za prebuditev otrokovega socialnega zanimanja. Na intenziteto in trajnost odnosov, ki jih otrok razvije kasneje z drugimi ljudmi, vpliva kvaliteta odnosa `otrok- starši´ iz zgodnje mladosti. Zadovoljivo kvaliteto odnosa `otrok-starši´ pa se lahko ustvari le tako, da se le-temu posveča dovolj časa, pozornosti in energije, česar pa žal, današnji način in tempo življenja ne podpirata. Pa starši pri tem niti nismo tako nedolžni.

Ne nismo popolnoma nedolžni, hkrati pa celotne krivde ne moremo prevzeti samo nase. Saj smo bili tudi mi vzgojeni oz. `socializirani´ (v vrtcu in šolah) tako, da ne znamo drugega, kot ponavljati dogme in prepričanja družbeno-kulturnega okolja v katerem živimo. Ideje slovenskih staršev glede socializacije se namreč precej razlikujejo od pogledov na socializacijo v drugih državah. Moj mož, ki prihaja iz tujine, se socializaciji `po slovensko´ ne more in ne more načuditi. Poleg tega pa imam občutek, da je s primarno socializacijo (čustvenim navezovanjem v najzgodnejšem otroštvu) pri nas nekaj narobe. Slovenci smo namreč čustveno ali zavrti ali pa nedorasli. A to je že druga zgodba. 

Naj se vrnem k socializaciji. Ko sem brskala po spletu, sem na neki nizozemski strani naletela na besedilo, ki kot cilj socializacije otroka pojmuje naslednje: 


Socialni odnosi vsebujejo vzajemnost; otrok se nauči, da se vse ne vrti okoli njega in da mora za uresničitev svojih potreb in želja upoštevati voljo drugih ljudi, pravila, norme in vrednote družbe v kateri živi. Moral se bo (do neke mere) prilagoditi družbi.To v njem zbudi frustracijo, namreč njegove želje in potrebe se ne izpolnijo v trenutku, ko si on to zaželi. Pomemben faktor v socializaciji je, da se otrok sooči s frustracijo in se nauči z njo ravnati. Dobra vzgoja vključuje zdravo število frustracij in v otroku razvija sposobnost, da vzdrži v ne-varnih situacijah (ko obstajajo trenja in njegovi volji ni takoj zadoščeno) . 

Lepo povedano. V nekem slovenskem besedilu o socializaciji pa sem zasledila naslednje: 

Proces socializacije se dopolni šele, ko posameznik neha ravnati "po svoji glavi", temveč se podreja "socialnim normam". Socialne norme proces socializacije olajšajo in pospešujejo. Soočenje z njimi utegne biti sprva precej ostro: posameznik vidi v njih na vsakem koraku omejitev svojih osebnih norm in svobode. Hkrati pa so mu kažipot v skupnost, v katero bi se rad včlanil in v kateri vidi prihodnji okvir svojega obstoja.

Socialne norme se vedno ravnajo po večini - stalno so na glasovanju, če ne izrecno in načrtno pa vsaj podzavestno v dejanskem ravnanju. Kdor se ne prilagaja večini, je ponavadi osamljen posebnež, ki je zavoljo tega izločen iz skupine. 

Ste opazili? V prvem, neslovenskem besedilu je središče posameznik in njegova sposobnost ravnanja s frustracijami, s katerimi je v življenju soočen prav vsak človek. V drugem, slovenskem besedilu pa so v središču družbene norme in posameznikovo podrejanje le-tem.

Prvo besedilo me strezne in reče: nisi sama na svetu, sprejmi to dejstvo in živi po najboljših močeh. Drugo besedilo pa mi zamorjeno poda obsodbo: postani ovca v domači čredi ali pa do konca življenja životari na robu pašnika. 

Prvo besedilo mi daje odgovornost za življenje v skupnosti, drugo besedilo pa mi moje življenje kratkomalo odreče. 

Kot večna črna ovca se seveda sprašujem ali si sploh želim biti socializirana (`po slovensko´). Mislim da ne, ker preveč cenim svojo posameznost, svojo individualnost (pa ne v smislu `briganja zgolj za lastno rit´ ali `doseganja stvari preko trupel drugih´). Vsi smo posamezniki, če se tega zavedamo ali ne. Vsi se do neke mere med seboj razlikujemo in to nam daje našo posameznost. Tudi otroci se med seboj razlikujejo, torej je vsak otrok drugačen in to priča o njegovi individualnosti. Če torej izhajam iz tega, da je socializacija to kar piše prvo, neslovensko besedilo, potem se moram v življenju drugim ljudem in družbenim pravilom prilagajati in tako še vedno ohranim svojo individualnost (ali vsaj del). Če pa ima prav drugo, slovensko besedilo, potem se moram družbenim normam in vrednotam podrediti, pri tem pa pozabiti na svojo individualnost. 

Kako nam gre kaj v praksi? Koliko se v družbi prilagajamo in pri tem ohranjamo vsaj del svoje individualnosti? Koliko pa se nas slepo podreja družbenim normam in vrednotam, brez vsakršnega pomisleka? Mislim, da lahko mirno rečem, da se nas velika večina prostovoljno javi za vstop v drugo skupino, saj kratko malo ne vemo kdo smo, ne vemo kaj hočemo, poleg tega pa se na smrt bojimo biti drugačni in ubrati druge poti. 

Pri tem se mi porodi naslednje vprašanje: Kako moralne, etične in prosvetljene sploh so obstoječe družbene norme in vrednote? V iskanju odgovora na dotično vprašanje sem naletela na spodnje besedilo: 

»Zakaj socializacija pomeni samo to, da se otrok nauči obnašati tako, kot od njega to pričakuje njegova okolica, družba, ki ji pripada. Kaj pa, če so vrednote te družbe sporne, in njeni prevladujoči vedenjski vzorci barbarski? Tudi nacistična in boljševistična družba sta vsaka na svoj način socializirali svoje otroke, jih indoktrinirali s svojimi spačenimi idejami in pervertiranimi vrednostnimi merili ter jih tako zmaličili, ne pa oblikovali v resnično kulturne ali človeške ljudi.«
Janez Svetina, Slovenska šola za novo tisočletje, str. 17 

Ali bolje, kaj in kakšne so obstoječe družbene norme in vrednote? Takole na pamet se spomnim treh najbolj očitnih: čim več materialnega blagostanja, družbeni uspeh z veliko socialno mrežo in biti mlad in lep. Da bi življenje kar se da uživali, sedeli na lovorikah in bili oh in sploh glavni šef. Vse to vodi seveda v tekmovalnost in komolčarstvo in ker so `šefi´ lahko le nekateri (pa ne zaradi njihove inteligence in modrosti) nas velika večina konča v večnih frustracijah, ki posledično vodijo v nizko samopodobo, raznorazne čustvene motnje in depresijo. Popolnoma se strinjam z Janezom Svetino, ko pod vprašaj postavlja etičnost in moralnost sedanjih družbenih vrednot. Vsi bi to morali storiti! 

Torej, poglobila sem se v etičnost in moralnost naših družbenih norm in vrednot in ugotovila, glej ga zlomka, da etike in morale sploh ni! Le kam sta se izgubili, če sta kdaj sploh obstajali? Vsak čas in vsaka družba zahtevata svoje norme in vrednote. To kar je bilo pred 500 leti etično in moralno, je danes zastarelo in morda celo kruto, razen nekaj osnovnih človeških pravil, kot so npr. ne ubijaj, ne kradi, ne laži,…... Tudi `ameriške´ vrednote mlad, lep in bogat so zastarele v družbenem-ekonomskem sistemu, ki tega ne omogoča več. Kar pa potrebujemo je dobra komunikacija (sposobnost poslušanja, razumevanja različnih aspektov, spoštovanje, neobsojanje), ustvarjalnost, spoštovanje svobodne volje na vseh področjih, empatija in sočutje. Ravno za otroke je to zelo pomembno, kajti naslednja leta bodo zahtevala veliko ustvarjalnosti in prožnosti. Z obstoječo moralo- komolčarstvo in skrb zgolj za lastno rit -si trajne in smiselne prihodnosti ne moremo obetati. Ali ni ravno trajna in smiselna prihodnost to, kar si želimo? Otroci so prihodnost. Zato potrebujemo pravo razumevanje pojma socializacija! 

Kaj torej pomeni biti socializiran? Socializiran človek ni človek, ki je vešč v komolčarstvu, da se potem lahko `znajde´ v življenju, kakor vlada splošno prepričanje. Socializiran človek je človek, ki se zaveda svoje posameznosti, zna razmišljati s svojo glavo, ki se zanima za druge ljudi in svet v katerem živi, ima občutek za sočloveka in mu zna prisluhniti, in ki se zaveda, da vsak stik s sočlovekom prinaša možnost narediti življenje lepše.

Otrok je preteklost v nas. Otroci so naša prihodnost. Da bi počastili svojo preteklost in ustvarili lepšo prihodnost,
v sedanjosti trenutka, s spoštovanjem in ljubeznijo poskrbimo za naše otroke.