Kaj smo prezrli pri Pedenjpedu?

Saj ga poznate? Pedenjpeda, tistega dečka iz Grafenauerjevih pesmic, ki... No, da si olajšam delo, si bom njegov opis izposodila kar iz Wikipedije:« Pedenjped je izredno neurejen, razkuštran in higiena mu je popolnoma tuja stvar. Pogosto trmari, joka in kuha mulo. Po drugi strani je zelo pogumen, saj se nikogar ne boji, pa tudi če bi se, bi z njim opravil kar sam. Pedenjped ne bi bil tipičen deški lik, če ne bi bil tudi nagajiv, razposajen in sladkosned. Zanimivo je, da ga lahko spoznamo tudi kot zelo učenega dečka, ki rad bere knjige, igra piščal, čeprav ne ravno najbolje in rad ustvarja, še posebej slika po steni, kar seveda ni ravno po godu njegovemu očetu.«
Danes sva s hčerko v šolskem berilu brali pesmico o Pedenjpedu. Pa se mi je ob branju utrnila misel, da pri vzgoji in izobraževanju naših Pedenjpedov (beri: otrok) kolektivno pozabljamo na nekaj ključnega. O tem piše tale sestavek.
Moram reči, da šele sedaj, ko sama šolam hči doma –izvajamo torej šolanje na domu- zares, zares razumem, kako veliko vlogo igra izobraževalni sistem pri oblikovanju mladih umov. Pa ne samo pri oblikovanju mladih umov, tudi pri oblikovanju čustvene narave otrok, na katero pa praviloma popolnoma pozabljamo. Zato, ker nanjo pozabljamo, se pač oblikuje 'kar sama', zdi se, kot da čisto po naključju. Kar pa, večk kot očitno, ne daje zadovoljivih rezultatov. Dokazi so vse povsod okoli nas- za tiste, ki vidimo.
Ne samo šolski sistem, tudi mi, starši smo pozabili na otrokovo čustveno naravo. S tem nikakor ne mislim reči, da so čustva oh in sploh in da moramo upoštevati samo njih. Ne pravim, da je najpomembnejše to, kako se otrok počuti, da je zadovoljen in mu je na sploh fino. Ne, sploh ne. Poudariti pa hočem to, da je čustveno naravo otrok potrebno vzgojiti. Da, vzgojiti jo je potrebno. No, tu pa naletimo na problem. Kako vzgojiti otrokovo čustveno naravo, če pa sploh ne vemo kaj to je? Še svoje lastne ne poznamo, kaj šele otrokovo. No, ja, vemo, da imamo čustva, pa občutke, ampak kaj nam to vedenje pomaga, če pa jih ne znamo kontrolirati in nadzorovati in se jim nemočno vdajamo; skratka čustva so tisti 'šef', ki največkrat odloči, kaj bomo storili. In, ta 'šef' ponavadi nima v interesu, recimo temu, višjega dobrega ali skupne blaginje. Ali drugače rečeno, ta 'šef' ni prav nič moder in razsvetljen. Dela zgolj 'za lastno rit'. Torej, tega 'šefa' je potrebno vzgojiti.
Če hočemo čustveno naravo otroka vzgojiti, jo moramo najprej spoznati. To sicer terja čas, trud in predanost staršev, toda, ko enkrat 'padeš' v ritem, postane to zelo fascinanten proces. Vsaj zame osebno. Ni vedno lahko, skoraj nikoli prijetno (govorim seveda o vzgoji in ne o celotnem odnosu do hčere), je pa vsekakor zanimivo in eden izmed virov notranjega zadovoljstva. Otrok stoji pred teboj dobesedno kot odprta knjiga. In, kaj je v življenju bolj vrednega od resničnega poznavanja lastnega otroka? Se strinjam, na svetu obstaja zares skoraj neskončno število izredno pomembnih stvari, ki jim je vredno ali celo nujno posvetiti pozornost, toda.... resnično lahko najbolj učinkovito pospravimo samo pri 'sebi doma'. Seveda pri takem 'pospravljanju' človek potrebuje nekaj znanja.
Strokovnjaki, ki raziskujejo človekovega duha in opisujejo njegov razvoj, se pravzaprav ukvarjajo samo z enim delom človekovega duha, to je, z umom. Vendar se ne razvija samo človekov um; skupaj z njim se razvija tudi človekova vitalno-čustvena narava. Le-tej pa pri vzgoji in izobraževanju posvečamo premalo pozornosti. Naj torej opišem vitalno-čustveno naravo človeka.
Vitalno-čustvena plat človeka je sedež njegovih nagonov, želja, teženj, nagnenj, občutkov in čustev, reakcij, njegovega občutenja samega sebe, zaupanja vase ali obratno negotovosti in strahu. To je tudi sedež njegovega občutenja in doživljanja drugih ljudi, sveta in življenja na sploh. Prav od človekove vitalno-čustvene narave je najbolj odvisno, kako bo doživljal samega sebe in svet, kakšno bo njegovo duševno ravnovesje in zdravje, kakšno bo njegovo notranje zadovoljstvo ali nezadovoljstvo in kakšen bo njegov odnos do sebe in drugih ljudi.
Vendar moramo vedeti, da gre pri vitalno-čustveni vzgoji za nekaj drugega kot pri moralni vzgoji. Moralna vzgoja razvija predvsem nravni čut in ravnanje v skladu s tem čutom. V praksi pa gre v bistvu za navajanje otrok na običajna moralna merila, načine obnašanja in ravnanja. Moralna vzgoja zato vključuje določeno mero samoobvladovanja; obvladovanje telesnih nagonov, strasti, hlepenj in čustev. Na tej točki se moralna in vitalno-čustvena vzgoja srečata.
Poleg samoobvladovanja vitalno-čustvena vzgoja razvija in kultivira tudi dinamične sile v otroku kot so delavnost, vztrajnost, vzdržljivost, navdušenje in zagnanost, iniciativnost, drznost in pogum, zdrava tekmovalnost, energičnost. Razvija torej vitalno moč in vitalno voljo (hotenje). K vitalno- čustveni vzgoji sodi tudi vzgoja otrok k samozavesti, k zaupanju vase, k premagovanju negotovosti, boječnosti, malodušnosti, občutkov nesposobnosti in manjvrednosti na eni strani in k premagovanju lenobe in občutkov večvrednosti in arogance na drugi strani. Poleg tega se morajo otroci naučiti frustracijske tolerance. Otroci morajo razviti sposobnost prenašanja čustveno neprijetnih dogodkov in situacij; naučiti se morajo prenašati odrekanja in razočaranja ne da bi jih to iztirilo, spravilo v jezo ali potrtost, obup, zamero ali sovraštvo.
Zelo pomemben aspekt vitalno-čustvene vzgoje je razvoj zavedanja o lastnih motivih, torej zakaj storijo določeno dejanje, zakaj se na določen način obnašajo itd. Hkrati se morajo otroci naučiti tudi obvladovati lastne nagone in impulze kot so nasilnost, jeza, bes, sovraštvo, zavist, ljubosumnost, pohlep, požrešnost, gospodovalnost, posedovalnost, spolni impulzi itd.
Še ena pomembna plat vitalno-čustvene vzgoje: naučiti otroke sodelovanja in harmoničnega vključevanja v skupino, sposobnosti vodenja in harmoničnega vedenja v družbi na sploh. Torej, otroke je potrebno naučiti skladnih, harmoničnih medsebojnih odnosov.
Iz vsega napisanega mora biti jasno, da otrokove vitalno-čustvene narave ne bomo vzgojili tako, da mu bomo ponudili celo vrsto informacij. Ali, da ga bomo učili matematike, pa fizike in kemije. Ne bomo je vzgojiji s tem, da ga bomo naučili tujih jezikov, zgodovine in geografije. Niti znanje filozofije, sociologije ali psihologije ne doseže tega cilja. Vitalno-čustvene vzgoje otroka se moramo lotiti povsem drugače, kot smo navajeni.
Vitalno-čustvena vzgoja poteka veliko bolj celostno, če se smem tako izraziti. Morda bo bolje, če rečem, da vitalno-čustvena vzgoja otroka ni neposredna, tako kot npr. podajanje informacij. Torej, zanjo ne potrebujemo nobenih posebnih učnih predmetov. Vitalno-čustvena vzgoja je precej bolj posredna. Pravzaprav bi njen okvir moralo biti vse šolsko oz. domače okolje, delo in življenje, vsi medsebojni odnosi v šoli, doma in v družbi na sploh. Vitalno-čustvena narava otroka je namreč najbolj občutljiva na zunanje dražljaje in impulze. Podobno kot fizično telo. Če ga hranimo z nekvalitetno hrano, če dihamo onesnažen zrak in če ne upoštevamo biološkega ritma, potem bo telo slej kot prej začelo kazati znake bolezni.
Tako kot fizično telo, tudi vitalno-čustvena plat v človeku potrebuje hrano. Hrane seveda ne dobiva v fizični obliki, temveč preko čutnih vtisov, predvsem vidnih in slušnih. Zato je zelo pomembno v kakšnem okolju bivajo in se učijo otroci. Okolje mora dihati preprostost, lepoto in harmonijo.Tudi literatura in glasba sta pomembna 'hrana' za otrokovo čustveno naravo. Če želimo, da bo le-ta zdrava in v ravnotežju, potem morajo literatura, ilustracije oz. slike in galsba nositi kvalitete in sporočila, ki nagovarjajo in razvijajo plemenite lastnosti v otroku. Kvaliteta sporočila, ki ga otrok dobi ko prebira stripe, je precej drugačna od kvalitete sporočila zgodbe, ki nosi neko globljo življenjsko modrost. Včasih, ko prebiram hčerine šolske knjige, se sprašujem, če se tisti, ki sestavljajo učbenike in odločajo katera besedila bodo vsebovala, sploh zavedajo, kakšno kvaliteto in kakšna sporočila nosijo izbrana besedila.
Za vitalno-čustveno vzgojo pa je seveda najpomembnejša kvaliteta medosebnih odnosov. Kvaliteta znotraj prav vseh odnosov: med odraslimi na sploh, med starši in otroci, otroci in učitelji in otroci med seboj. Čim bolj harmonični so odnosi, tem bolj zdrava in v ravnotežju bo otrokova vitalno-čustvena narava. Otrok bo samozavesten, poln zaupanja vase, imel bo občutek za sočloveka, gojil bo sočutje do drugih, predvsem pa bo izkušal radost in veselje v življenju. Če pa so odnosi površinski, neharmonični ali celo konfliktni, bo na to, temu primerno, odreagiral tudi otrok; paleta možnosti je skoraj neskončna: negativna samopodoba, nezaupanje vase in drugim, strah, jeza in druga negativna čustva itd.
Mnenja sem, da družba in odrasli, ki v njej delujemo, otroke, na področju vitalno-čustvene vzgoje, na vsej črti 'puščamo na cedilu'. Tako starši, kot tudi vzojitelji, učitelji in drugi srokovnjaki. In to je nedopustno. Pri tem, pa se vsi skupaj pritožujemo nad situacijo. Učitelji nad starši in njihovo vzgojo otrok, starši pa nad učitelji in šolskim sistemom. Sama se nekako strinjam z vsemi. Splošna vzgoja in odnos do otrok sta nekonstruktivna in večinoma ustvarjata razvajene 'prince in princese'. Šolski sistem je zastarel in tog in zato nezmožen sprememb. Poleg tega je snov preobilna in večinoma neživljenjska. Učitelji pa na splošno ne opravičujejo več tega, kar je nekoč o njih nekdo rekel:« Kdor koli si že, obstaja nekdo mlajši za kogar si popoln.«

Otrok je preteklost v nas. Otroci so naša prihodnost. Da bi počastili svojo preteklost in ustvarili lepšo prihodnost,
v sedanjosti trenutka, s spoštovanjem in ljubeznijo poskrbimo za naše otroke.