Punčka prevzame človeško vlogo

Punčka je zelo primerna igrača v otrokovi igri posnemanja. Ko se z njo igra podoživlja kar je sam izkusil: oblači punčko, ji daje jesti in piti, z njo gre na izlet, zvečer jo da v posteljico spat... Tudi manj prijetne stvari otrok podoživlja v svoji igri s punčko.

Igra dveh deklic, starih okoli šest let: deklici vzameta punčko iz posteljice, jo preoblečeta, za zajtrk pa dobi krožnik kaše. Iz igre je razvidno, da je punčka še zelo majhna in da je pridna, saj jo deklici ves čas ljubkujeta. Vse v majhni hiški poteka harmonično. Nenadoma pa se igra spremeni in ena od deklic reče:”Ti se razjeziš nad dojenčkom in mora iti spat.” Druga deklica takoj postane bolj groba s punčko, jo jezno pogleda in jo odnese v posteljico. Punčka se v posteljici joka in obe `mamici´ jo jezno karata.

Malce kasneje, ravno tako nenadoma kot prej, se ena izmed mamic odloči, da je bilo dovolj in reče:”Sedaj pa utihne, ker gremo na obisk.” Obe `mamici´ sta polno zaposleni z iskanjem vsega, kar morata vzeti s seboj in ne preveč nežno vzameta dojenčico iz posteljice in jo stlačita v voziček. Še hitro dekico... in že gredo.

Na tak način, popolnoma nezavedno, otroci predelujejo občutke, ki jih doživljajo v vsakdanjem življenju.

Zelo radi se otroci igrajo `šolo´. V tej igri se otrok lahko popolnoma identificira z vlogo učiteljice, učitelja ali učenca. Igra da otroku možnost, da predela svoje občutke in izrazi podobe, ki živijo v njem. Skozi igro otrok posnema okolico in z opazovanjem njegove igre lahko vidiš, kako jo otrok dojema.

Ko se otroci igrajo skupaj, vsak posamično, na podlagi svojih občutkov, usmerja igro. Spremembo igre prevzame drugi otrok, če na podlagi svoje izkušnje lahko prepozna novo situacijo.

Na srečo lahko punčke vedno sledijo spreminjajočemu se ritmu igre. Pri tem je seveda pomembno, da otrok lahko svoje lastno počutje projektira na punčko. Predstavljaj si, da ima otrok punčko, ki se vedno smeji. Če otrok doživi nekaj neprijetnega, ta punčkin nasmešek preprečuje, da bi se otrok lahko potolažil pri njej. Pri tem se otrok lahko počuti tako nerazumljenega, da punčko odrine ali celo udari. Velja tudi obratno. Tudi permanentni izraz joka na punčkinem obrazu ima globok vpliv na `mamico´ ali `očka´. Nevtralen izraz na obrazu punčke, pomaga otroku, da z njo lažje deli vse svoje občutke in razpoloženja.

(Poglavje je povzeto po CD-romu Zonnekindpoppen, basishandleiding avtoric Marjolein van Leeuwen-Zier in Conny Dekker)