Punčka - nosilka jaza

Če razvoj otroka poteka normalno, brez večjih zapletov, postane okoli enaindvajsetega leta viden `jaz´, samostojen posameznik, ki zna misliti s svojo glavo. Ta `jaz´ je najbolj oseben del našega bitja. Človek lahko sedaj zavestno sprejema odločitve in odloča kaj si želi in kaj ne.

V otroških letih `jaz´ deluje iz podzavesti in usmerja celoten razvoj. Otrok lahko doživi svojo še `nerojeno´ individualnost tako, da jo projektira na predmet v svoji okolici. Zato otrok ta predmet doživlja tako kot da je živ.

Zato ima tako veliko otrok zelo tesno povezavo s svojo igračko, plišastim medvedkom ali s punčko; skupaj se počutita eno. Postal/a je njegov/njena prijatelj-ica, ki gre vedno in povsod zraven in ki neutrudno posluša vse, kar je otrok doživel ali pa ga tolaži kadar je žalosten.

V vrtcu vpraša Anka vzgojiteljico:”Ali imaš ti tudi doma otročka?” Ko vzgojiteljica odkima, jo Anka zaskrbljeno pogleda in vpraša:”Punčko pa imaš?” “Ja,” odgovori vzgojiteljica. Anka si oddahne in reče:”Še sreča.”

Nekateri otroci res ne morejo od doma brez svoje najljubše igračke, ker potem pogrešajo del samega sebe in se počutijo osamljene in izgubljene. Iz načina, kako ravna otrok z igračo lahko razberemo koliko `živa´ je igrača. Kako pogosto se ne zgodi, da je tudi punčka bolna, če se otrok ne počuti dobro ali da punčka vpraša nekaj, česar si otrok ne upa?

“Poglej, Lučka je žalostna, ker nima tako lepih oblek.”

“Mama, medvedek je sedaj res jezen nate, ker mora v posteljo. Poglej, saj je še čisto buden.”

“Če ostanem pri svoji punčki, potem ne bo tako sama.”

“Moja punčka si še ne upa biti v temi. Je še premajhna.”

Sčasoma postane otrok vedno bolj samostojen in ne potrebuje več toliko pomoči od svoje punčke. Projicirani del ´jaza´ vedno bolj postaja del otroka samega.