Otrok se uči s posnemanjem

Medtem ko mnoge živali pridejo na svet skoraj pripravljene za življenje, se človek rodi popolnoma nebogljen. Popolnoma odvisen je od okolja v katerem se rodi. Brez vzgleda odraslih, se otrok ne more razviti v celostnega človeka.

Potreba po posnemanju tega, kar se v okolju dogaja, ki jo čuti otrok, je znak zdravega razvoja. Preko posnemanja se otrok uči človeškega gibanja, govorjenja itd., na kratko, uči se postati človek. Otrok vidi tvoje obnašanje, delovanje in ga neredko brez napake posnema. Otrok prevzame tvoje kretnje in gibe kot nekaj samoumevnega.

Velikokrat se svojega obnašanja, delovanja, kretenj in gibov sploh ne zavedaš, ker so postali del tebe, z njimi si popolnoma zlit-a. Pogosto vidiš v otrokovem delovanju, obnašanju ali govoru zrcalno sliko lastnega delovanja, obnašanja ali govora. Kajti otrok posnema odrasle brez sposobnosti razlikovanja, tudi obnašanje ali delovanje za katerega bi raje videl-a, da ga ne bi posnemal. To je nekakšen poziv tvoji zavesti. Ali si vreden-a otrokovega posnemanja? Kakšna so tvoja dejanja in kakšno je tvoje obnašanje?

Tudi otrok bi rad s kuhalnico mešal po loncu, tako kot mami. Ali pa pobrisal mizo, tako kot očka. Za to seveda potrebuje kuhalnice, lonce in krpe, zato je zanj kuhinjska omara pogosto najljubša omara z ` igračami´.

Kaj je posnemanje: poskus nekaj narediti tako, kot to počne tvoj vzgled, toliko časa dokler ti ne uspe. Otrok se tu ne ustavi, kajti želi si to, kar posnema, narediti na svoj, lasten način.

S posnemanjem, na igriv način otrok spoznava okolico. Vsak otrok živi z navadami, ki vladajo v določenem okolju in jih posnema. Vendar resnično prevzame le nekatere navade, nekatere pa ne. Tako počasi nastaja otrokov lasten način življenja.