Fantazija in resničnost

Ko opazuješ majhne otroke pri igri vidiš, kako se svet fantazije in resničnosti prelivata eden v drugega. Če je otroku omogočeno, da se v svojem lastnem ritmu nauči razlikovati med fantazijo in resničnostjo na vseh nivojih, potem bo postal ustvarjalna oseba s sposobnostjo fleksibilnega razmišljanja in mišljenja, ne da bi postal fantast in sanjač.

Ko otroci gledajo lutkovno predstavo, jih le-ta popolnoma prevzame.

Z rdečimi lici otroci na ves glas vpijejo Janu, da zares vidijo razbojnika, ki se skriva za zavesico.

Po končani predstavi otroci takoj začnejo navdušeno pripovedovati, kaj vse so lutke doživele. Na očeh nekoliko starejšega otroka je lahko opaziti, da le-ta pravzaprav razume, da nekdo v ozadju premika lutke, toda predstava ni zanj nič manj vznemirljiva.

Vsak otrok ima svoj lasten način procesiranja notranjih doživetij, s katerim jih na nek način `uredi´ in jim da pravo mesto v svojem svetu čustev in v svojem spominu. Če odrasli resno jemljemo doživljajski svet otroka, krepimo njegovo samozavest.

V šolskem razredu pluje ladja s posadko, zgrajena iz škatlic in deščic po razburkanem morju. Igra otroke popolnoma prevzame. Ko v razred vstopi učiteljica in se približa ladji, jo posadka opozori:” Pazite učiteljica, hodite po vodi!”

Kadar se otrok prosto igra, je pomembno, da so odrasli sposobni otroku slediti v njegovi domišljijski igri. Če bi učiteljica otrokom odgovorila: “Oh, ne skrbite, saj hodim samo po tleh.” bi zmotila vznemirljivo igro.

Tudi nam odraslim ni neznano, da si ljudje različne stvari različno predstavljamo.

Včasih je lahko zelo boleče gledati našo najljubšo zgodbo, pri kateri smo si ustvarili svoje lastne, nam ljube podobe, upodobljeno na filmskem platnu. Takrat se moramo odreči lastnim podobam in jih nadomestiti s tistimi, ki so jih ustvarili filmski ustvarjalci. Če pa najprej gledamo film in šele potem preberemo knjigo, si zelo težko ustvarimo lastne podobe o zgodbi.

Otrok se igra. Nenadoma vstane, zavzdihne in gre stran. Očitno je bilo dovolj.

Lahko se zgodi, da se otrok malce kasneje spet vrne k svoji igri, lahko pa, da je nekaj drugega pritegnilo njegovo pozornost in otrok začne novo igro nekje drugje. Igrače, ki jih je pustil ležati, se nam lahko zazdijo kot nered in razmetane.

Če bi otroka opozoril-a, da je pustil igrače razmetane, te ne bi razumel, saj se, takoj ko spet zagleda igrače vrne v svoje doživljanje igre. Otrok ne vidi nereda, temveč živalski vrt in divje živali, ki so ušle. Če pa bi vseeno želel-a, da otrok pospravi igrače, v tem primeru lahko prineseš škatlo, ki predstavlja kletko, v katero gredo živali spat.

Kadar nagovoriš otroka v njegovi domišljiji, ga spodbudiš k delovanju. Avtomobilčki gredo na police,`v garažo´, punčke pa spat, zato ker izgledajo takooo utrujene.

V sobi leži na tleh punčka brez oblekic. Eden izmed dečkov, Gregec, je že nekajkrat stopil čez njo, ne da bi jo zares opazil. Nekako mu ni do igre.

Vzgojiteljica je opazila, da se Gregec dolgočasi, ni pa tudi hotela, da punčka kar takole leži na tleh. Poiskala je nekaj oblekic za punčko in vprašala Gregca:”Ali bi ti oblekel punčko preden jo začne zebsti?” Deček jo pogleda z izrazom na obrazu kot da ni čisto pri pravi. “Saj je samo punčka...” reče, hkrati pa vendarle vzame oblekice.

Vzgojiteljica previdno pobere punčko, jo zaziba in ji reče:”Oh, ne jokaj več, saj te bo Gregec oblekel.”

Ko mu vzgojiteljica previdno poda punčko Gregec malce zardi. Sramežljivo jo vzame in jo začne oblačiti. Tedaj prideta deček in deklica, ki se igrata `mamice in očke´ in vprašata Gregca, če se hoče igrati z njima.

Tako so se Gregcu odprla vrata v svet domišljije in lahko se je pridružil navdušeni igri drugih otrok. Majhna spodbuda vzgojitelja je (na srečo še vedno) za otroka dovolj, da vstopi v svet fantazije.

Igra lahko otroka tako zelo prevzame, da zanj postane resničnost.

Mamica petletne hčerke se hoče sesti na stol na katerem sedi hčerkina punčka. Ne da bi pomislila, prime punčko, jo položi na mizo in se sede. Hčerka priteče, vzame punčko z mize, jo stisne k sebi in reče:”Ne smeš je kar tako položiti na mizo, to ji sploh ni všeč.”

Kakšne vrste punčko bo otrok izbral za svojo igro, je odvisno od njegove sposobnosti predstavljanja, domišljije. V prejšnjem stoletju se je otrok igral s cunjo zavezano v vozel kot, da je punčka. To sposobnost imajo otroci še danes, vendar predvsem le zelo majhni otroci. Vedno pogosteje in vedno bolj zgodaj si otroci želijo igrač, ki se približujejo resničnosti.

Če punčke zgolj nakazujejo človeško postavo, je to za razvoj domišljije najbolje. Vendar pa mora biti punčka privlačna, zato da se bo otrok z njo hotel povezati. Obstaja mnogo načinov kako narediti punčko privlačno, ne da bi dodali preveč podrobnosti.

Že nekajkrat je Monika potožila svoji mamici, da se ji zdi škoda, da njena punčka nima nosu. Mamica je vzela punčko v naročje, jo resno pogledala v obrazek in rekla:”Joj, kako si prehlajena. Daj da ti obrišem smrkavi nosek.”

Deklica je presenečeno gledala mamo, kako ta z vso resnostjo z robčkom briše prostor, kjer naj bi bil punčkin nosek. Nato Monika vzame svojo prehlajeno punčko in jo skrbno odnese počivat.

Zunanjost punčke ne pove, kako privlačna je le-ta za otroka. Pri tem igra veliko večjo vlogo način kako se otrok in punčka prvič srečata.